Prevodi te strani

Pravica brati

by Richard Stallman

 [image of a Philosophical Gnu]


Kazalo


Esej je bil prvič objavljen februarja 1997 v reviji Communications of the ACM (letnik 40, številka 2).

(iz "Pot v Tycho", zbirke esejev o predhodnikih Lunarne Revolucije, objavljene v Mestu Luna 2096

Za Dana Herberta se je pot do Tychota začela na fakulteti - ko ga je Lissa Lenz prosila, če ji posodi svoj računalnik. Njen se je pokvaril, in če si ne bo izposodila drugega, bo padla na izpitnem projektu. Nikogar si ni upala vprašati, razen Dana.

To je Dana postavilo pred dilemo. Moral bi ji pomagati - a če ji posodi svoj računalnik, bo morda brala njegove knjige. Razen dejstva, da greš lahko v zapor za mnogo let če komu omogočiš, da bere tvoje knjige, ga je njena prošnja najprej čisto šokirala. Tako kot vse, so tudi njega od osnovne šole dalje učili da je deljenje knjig grdo in narobe - nekaj, kar počnejo samo pirati.

Poleg tega ni bilo veliko možnosti, da ga SPA - Software Protection Authority (Agencija za zaščito programske opreme) ne bi ujela. Na seminarju o programski opremi se je Dan naučil da ima vsaka knjiga sistem za nadzor spoštovanja avtorskih pravic, ki Centralni Licenčni Agenciji sporoči kdaj, kje in kdo je prebral knjigo. (To informacijo so uporabljali za lovljenje bralnih piratov, pa tudi za prodajo uporabniških profilov maloprodajnim trgovinam). Naslednjič, ko bo njegov računalnik vključen v omrežje, ga bo Centralna Licenčna Agencija odkrila. On, kot lastnik računalnika, pa bo prejel najhujšo možno kazen, ker ni preprečil zločina.

Seveda, Lissa morda ni nujno nameravala brati njegovih knjig. Morda je želela računalnik le za to, da bi napisala svojo seminarsko nalogo. Toda Dan je vedel, da Lissa prihaja iz družine iz srednjega razreda in si težko privošči plačevanje šolnine, celo prispeveka za branje. Branje njegovih knjig bi bil lahko edini način, da bi diplomirala. Razumel je situacijo: tudi on sam je moral najeti posojilo, da je lahko plačal vse študijsko gradivo in znanstvene članke, ki jih je moral prebrati (10% pristojbin za branje gradiv je šlo raziskovalcem, ki so jih napisali; ker je Dan načrtoval akademsko kariero, je upal, da mu bodo tudi njegovi članki, če bodo pogosto citirani, prinesli dovolj denarja, da bo odplačal svoj kredit).

Kasneje je Dan izvedel, da so bili časi, ko je šel lahko kdorkoli v knjižnico in bral strokovne revije in celo knjige, ne da bi mu bilo potrebno za to plačati. Obstajali so celo neodvisni raziskovalci, ki so prebrali na tisoče strani brez državnih knjižničnih dovoljenj. Toda v 1990-tih so tako komercialni, kot tudi neprofitni izdajatelji strokovnih revij pričeli zaračunavati pristojbine za dostop. Od leta 2047 so bile knjižnice, ki so ponujale javen dostop do študijskega gradiva le še bled spomin.

Seveda so obstajali načini kako zaobiti SPA in Centralno Licenčno Agencijo. A že same po sebi so bile nezakonite. Dan je imel sošolca pri računalništvu, Franka Martuccija, ki si je prodobil prepovedani razhroščevalnik (programsko orodje, ki omogoča analizo delovanja in popravljanje binarnih računalniških programov, op. prev.) ter z njim preskočil program za nadzor spoštovanja avtorskih pravic pri branju knjig. Toda o tem je povedal preveč prijateljem in nekdo ga je v zameno za nagrado izdal SPA (študente, ki so bili globoko v dolgovih je bilo mogoče hitro premamiti v izdajo). V letu 2047 je bil Frank v zaporu, a ne zaradi piratskega branja knjig, pač pa zaradi posedovanja razhroščevalnika.

Dan je kasneje izvedel, da so bili včasih časi, ko je kdorkoli lahko imel razhroščevalna orodja. Obstajala so celo brezplačna razhroščevalna orodja na CD-jih ali na internetu. Toda običajni uporabniki so jih pričeli uporabljati za izogibanje sistemom za nadzor spoštovanja avtorskih pravic in navsezadnje je sodišče razsodilo, da je to postalo njihova glavna uporaba. To je pomenilo, da so postali nezakoniti, razvijalci razhroščevalnikov pa so bili poslani v zapor.

Programerji so še vedno potrebovali razhroščevalna orodja, toda proizvajalci teh orodij so od leta 2047 prodajali samo označene kopije in še to le licenciranim in uradno zapriseženim programerjem. Razhroščevalnik, ki ga je Dan uporabljal pri pouku računalništva je bil zavarovan za posebnim požarnim zidom in ga je bilo mogoče uporabiti le za šolske naloge.

Sisteme za nadzor spoštovanja avtorskih pravic je bilo mogoče zaobiti tudi z namestitvijo prilagojenega jedra operacijskega sistema. Ščasoma je Dan izvedel da so okrog začetka stoletja obstajala prosta jedra operacijskega sistema ter celo popolnoma prosti operacijski sistemi. A ne samo, da so bili nezakoniti tako kot razhroščevalniki, celo namestiti jih ni bilo mogoče ne da bi vedel administratorsko geslo svojega računalnika. In tega vam seveda nista povedala ne FBI, niti Microsoftova tehnična podpora.

Dan je zaključil, da ne more preprosto posoditi Lissi svojega računalnika. Toda hkrati ji tudi ni mogel odbiti prošnje, saj jo je ljubil. Vsaka priložnost, da je govoril z njo, ga je navdala z veseljem. In to, da je za pomoč zaprosila njega je pomenilo, da morda tudi ona ljubi njega.

Dan je dilemo razrešil tako, da je storil nekaj še bolj nezaslišanega - posodil ji je svoj računalnik in ji povedal svoje geslo. Če bo sedaj Lissa brala njegove knjige, bodo pri Centralni Licenčni Agenciji mislili, da jih je bral on. To je bil še vedno zločin, a SPA ga ne bo samodejno odkrila. Odkrili ga bodo samo, če ga bo Lissa prijavila.

Seveda, če bo njegova fakulteta kdaj odkrila, da je Lissi dal svoje lastno geslo bo to končalo študijsko kariero obeh, ne glede na to za kaj bi Lissa geslo uporabila. Fakultetna politika je bila da je vsakršno oviranje njihovih sistemov za nadzor študentske uporabe računalnikov disciplinski prekršek. Vseeno je bilo, če si storil kaj škodljivega - prekršek je bil že poiskus oteževanja nadzora nad teboj. Predpostavili so, da to pomeni, da počneš nekaj drugega prepovedanega in ni jim bilo potrebno vedeti kaj je to.

Študentje navadno zaradi takšnih prekrškov niso bili izključeni - vsaj ne neposredno. Namesto tega jim je bil onemogočen dostop do šolskih računalniških sistemov in neizogibno so padli na izpitih.

Kasneje je Dan izvedel, da se je tovrstna univerzitetna politika začela konec 1980-tih, ko so študentje še množično uporabljali računalnike. Pred tem so imele univerze drugačen disciplinski pristop; kaznovale so samo dejavnosti, ki so bile škodljive, ne pa tudi tistih, ki so bile le sumljive.

Lissa Dana ni prijavila SPA. Njegova odločitev da ji bo pomagal je privedla do njune poroke, pa tudi do izpraševanja kaj so ju učili o piratstvu ko sta bila še otroka. Par je pričel brati o zgodovini avtorskih pravic, o Sovjetski zvezi in njihovih omejitvah tiskanja in kopiranja ter celo originalno ameriško ustavo. Preselila sta se v Luno, kjer sta spoznala druge, ki so prav tako zbežali pred dolgo roko SPA. Ko se je pričela Vstaja Tycho v letu 2062, je univerzalna pravica do branja postala eden njihovih glavnih uporniških ciljev.

Avtorjev pripis

Zapis je bil osvežen leta 2002.

Pravica do branja je bitka, ki se bojuje že danes. Kljub temu, da bo morda lahko preteklo 50 let do tega, da bo današnji način življenja izginil, je bila večina specifičnih zakonov in praks omenjenih v eseju že predlaganih. Mnogi predlogi so v ZDA in drugod že uzakonjeni. V ZDA je leta 1998 Digital Millenium Copyright Act vspostavil pravno osnovo za omejevanje branja in posojanja elektronskih knjig (in tudi ostalih podatkov). Podobne omejitve je leta 2001 z Direktivo o avtorski pravici v informacijski družbi predlagala Evropska Unija.

Do predkratkim je veljala le ena izjema: ideja iz eseja, da bi FBI in Microsoft imela administracijska gesla osebnih računalnikov, ki jih ne bi razkrila uporabnikom, se do leta 2002 še ni pojavila. Danes pa jo že poznamo pod imenom Trusted Computing oz. Palladium.

V letu 2001 je s strani Disneya sponzorirani senator Fritz Hollings predlagal zakon SSSCA (Security Systems Standards and Certification Act, op. prev.), ki bi zahteval, da je v vsak nov računalnik vgrajena infrastruktura za omejevanje kopiranja, ki je uporabnik ne bi mogel zaobiti. A ideje o uvedbi Clipper čipa ter ideje ameriške vlade o uvedbi obveznega depozita šifrirnih ključev kažejo dolgoročni trend: uporabniku se jemlje zmožnost nadzora nad računalniškimi sistemi. Predlog zakona SSSCA se je kasneje preimenoval v CBDTPA (Consumer Broadband and Digital Television Promotion Act, op. prev.) (razlagajte si kratico kot “Consume But Don't Try Programming Act” - “bodi potrošnik a ne poiskušaj programirati”).

Leta 2001 so ZDA pričele na podlagi pogodbe o ameriškem prosto trgovinskem območju (FTAA – Free Trade Agreement of Americas) vsiljevati enaka pravila tudi za vse ostale države zahodne poloble. FTAA je eden od t.im. “prosto trgovinskih” pogodb, ki pa je v resnici ustvarjena zato, da poveča vpliv podjetij nad demokratičnimi vladami. Vsiljevanje zakonov kakršen je DMCA je popolnoma v tem duhu. Nevladna organizacija Electronic Frontier Foundation zato prosi ljudi, da razložijo drugim vladam zakaj naj bi nasprotovale takim načrtom.

Vlogo policista SPA, kar je v bistvu kratica za Združenje založnikov programske opreme (Software Publisher's Association), je zamenjala BSA ali Business Software Alliance. Ta še ni, vsaj zaenkrat, uradna policijska enota, neuradno pa se že obnaša tako. Z uporabljanjem metod, ki spominjajo na nekdanjo Sovjetsko zvezo, poziva ljudi k ovajanju sodelavcev in prijateljev. Kampanja BSA v Argentini v letu 2001 je namigovala, da bodo uporabniki, ki delijo programsko opremo, v zaporu posiljeni.

V času nastanka tega eseja je SPA grozila majhnim ponudnikom dostopa do interneta, naj jim omogočijo nadzor vseh svojih uporabnikov. Večina ponudnikov se je ob grožnjah predala, saj si niso mogli privoščiti bitke na sodišču (vir: Atlanta Journal-Constitution, 1. oktober 1996, D3). Vsaj eden od ponudnikov dostopa do interneta, Community ConneXion iz Oaklanda, se je zahtevam uprl in so ga dejansko tožili. SPA je kasneje tožbo opustila vendar je nato z zakonom DMCA dobila moč, ki si jo je želela.

Univerzitetne varnostne politike opisane v eseju ravno tako niso izmišljene. Za primer si lahko ogledamo izpis sporočila ob prijavi v računalnik ene od univerz v okolici Chicaga:

“Ta sistem lahko uporabljajo samo avtorizirani uporabniki. Aktivnosti posameznikov, ki uporabljajo ta računalnik brez dovoljenja oz. bodo prekoračili svoje pravice bodo nadzorovane in zabeležene s strani računalniškega osebja. V času nadzorovanja uporabnikov, ki nedopustno uporabljajo ta sistem ali v času vzdrževanja sistema so lahko nadzorovane tudi aktivnosti legitimnih uporabnikov. Vsakdo, ki uporablja ta sistem se izrecno strinja s takšnim nadzorovanjem, prav tako pa je opozorjen, da v primeru, da ta nadzor odkrije možne dokaze o nezakoniti dejavnosti ali kršitvi Univezitetnih pravil, računalniško osebje lahko tako zbrane dokaze posreduje vodstvu Univerze in/ali ustreznim državnim organom”

To je zanimiv pristop k četrtemu amandmaju k ameriški ustavi (ameriška različica pravice do zasebnosti op. prev.): večino prisili k vnaprejšnji odpovedi tej pravici.


Viri


Esej je bil objavljen v knjigi Free Software, Free Society: The Selected Essays of Richard M. Stallman.

Other Texts to Read


Avtorjev pripis govori o bitki za pravico do branja in elektronskem nadzoru. Bitka se pričenja sedaj – na spodnjih dveh povezavah si lahko preberete o tehnologijah, ki so bile razvite zato, da bi vam onemogočile pravico do branja: